Še en sončen dan… preživela sem ga doma in odganjala misel, da bova za vikend sami. Brezveze načrtovanje in planiranje, ko se pa vse poruši. To mi je v vsem tem času postalo že kristalno jasno.
Z MM sva govorila po telefonu. Bil je pri zdravnici, ima težave z zdravjem. Na stopnišču ga je zmanjkalo. Vem… živci… potem nič ne je, delovne razmere so obupne – vročina in premalo pijače… potem je kar je. Dela kot zmešan, zato, da se zamoti in da mu mine čas, da ne razmišlja o vsem skupaj. Izgleda, kot en velik paličnjak, posušen in na koncu je z živci. Spraševala ga je, če želi k psihiatru. Sem pomislila… mah, mogoče tisti psihoSŠ bolj rabi psihiatra, navsezadnje je on tisti, zaradi katerega je v takem stanju… ker se tip rad izživlja in nam vsem povzroča kup stresa in težav. Ne razumem zakaj, ker v bistvu niti ni potrebno. Oba se zavedava, da je situacija taka kot je, ter je ne poskušava na silo spremeniti, želiva si samo korektnosti in fer playa. 14 dni tipa ni bilo, pa je bilo z MM vse ok, vse se ja dalo dogovorit in pogovarjat. Nihče ni delal nepotrebnih problemov. Tudi doma smo bili bolj mirni. Se mi zdi, da že kadar se vidita, se MM že njegov organizem tako burno odzove. Takrat ga je za en teden potolkla visoka vročina, zdaj pa tole…
Hmmm… bi me moralo mogoče že resno skrbeti? Vsi skupaj ne zmoremo več…
Vem, da je MM v obupno težki situaciji. Mala raste, navezan je nanjo in ona nanj. Tele nenehne ločitve nas vse skupaj ubijajo.
Spisala še eno pritožbo… no ja, v bistvu vlogo… prošnjo. Zadnje upanje, da se kaj spremeni. Ena zadeva se v vsem tem času še ni odvrtela v našo korist. Včasih imam občutek, da sodišča namenoma zavlačujejo s tema dvema postopkoma… zato, da bo ja prepozno… so pa tisto pizdarijo lahko potrdili 31.12. popoldne… takrat, ko vsi vemo, da se tam ne dela nič več… razen, če kdo pokliče iz neke druge inštitucije in urgentno želi rešeno zadevo po načelu vez in poznanstev… mah… ne vem, kaj ima tisti psihoSŠ od tega, da nas namerno uničuje in se znaša nad nami. Kot da bi bil ekstra plačan za tole….
Bova jutri skupaj preletela vlogo, preden jo oddam. Potem pa lahko spet samo upam. Kot že tolikokrat. Mi niti intuicija ne pomaga preveč, kadar razmišljam kaj lahko pričakujem. Ne razumem, da realno ni ene možne drugačne rešitve, ko pa jih zakon našteva podolgem in počez. Se mi zdi, da so nekatere stvari tam samo zato zapisane, da se lepše sliši. V praksi se itak vsi poserjejo na to.
V bistvu če pomislim, da sem, kot hči lektorice s priučenim smislom za “lepoto knjižne slovenščine” in “posluhom za pravopisne napake” v zadnjem času prebrala največ polpismenih dokumentov ravno dobljenih in spisanih iz strani sodišča. In potem si mislim … polpismeni, ozkogledi, vasezaverovani kreteni, kar tako, samo s pregledom nad papirji in kvazi dejstvi, odločajo o naših usodah in življenjih. Saj to še razumem… ampak, da so zraven polpismeni???? Tud jaz včasih pišem bedarije, ampak nikoli v uradnih dopisih. Eh, v vsem obupu je to potem tista točka, nad katero se znesem v konstruktivni debati z mojo kolegico bibliotekarko, ki jo zaboli glava že ob vsaki moji napačno postavljeni vejici… Morala sem to povedat… ker ni bistveno. Bistveno je to, da sem razočarana nad njihovim delovanjem v celoti. Verjela sem, da je zakon za to, da nas zaščiti in da deluje pravično in če bom iskrena in poštena, potem bo vse ok… jaz, prekleta naivka… samo razgaljam se pred ljudmi, ki moje življenje cefrajo na koščke….
In tale vloga je še eno moje razgaljanje, ki bo zopet zavrženo in poteptano. Tako mislim… itak… proti taki mašineriji mali posameznik nima prav nobene moči.
Jutri bo nov dan… še eden… en dan bližje cilju (MI3je skupaj).
))
